Najpomembnejša elementa prostora sta bila že tam: les in narava. Stene, oblečene v smreko, so postale izhodišče za materialni koncept, pogledi navzven pa njegov nepogrešljiv del. Nekatere lesene površine smo ‘oblekli’ v belo, drugje smo les pustili nedotaknjen. Tako skozi hišo ves čas ostaja prisoten – kot material, tradicija, spomin in povezava z okoljem.

Poseben izziv je predstavljalo usklajevanje različnih vrst lesa. Obstoječi smreki so se pridružili javor v parketu in stopnicah ter jesen v masivnih delih pohištva. Starejši kosi – obnovljena bar stola, stoli Rex in komoda pri vhodu – prostoru dodajajo patino in občutek časa, medtem ko ga sodobni elementi vračajo v sedanjost.

Notranjost je preprosta, zračna in svetla. Belo pohištvo se umika arhitekturi, osrednji prostor pa zaznamuje visoka jedilna miza iz masivnega jesena, zasnovana kot podaljšek kuhinjskega pulta. Bele kovinske vertikale stopniščne ograje se pojavljajo kot ponavljajoč se grafični element, svetloba pa subtilno poudarja lesene površine in ustvarja različne atmosfere.

Kozolec je nastal kot počitniška hiša, vendar se je skozi čas pokazalo, da je lahko veliko več. Prostor za družinske počitnice, otroško igro, delo, počitek ali večer ob kozarcu vina. Morda celo dom.

Njegova največja vrednost je prav v tej odprtosti. Ni namenjen enemu načinu bivanja, temveč različnim trenutkom življenja. Ostaja preprost, brezčasen in povezan z naravo – kot tih umik, h kateremu se vedno znova radi vračamo.